Vse se je začelo z zlomljenim ročajem na kuhinjskem predalu. Nič posebnega, le še ena izmed vsakdanjih težav. Zataknilo pa se je, ker je kuhinja starejši model in takih ročajev v prodaji več nimajo. Zamenjati bi torej morala vse ročaje na vseh predalih.

Kot naročeno pa sem pred trgovino na parkirišču srečala prijatelja s katerim sva poklepetala in seveda je pogovor nanesel tudi na zlomljen ročaj. ”Zakaj pa enostavno ročaja ne natisneš? 3D tisk je rešitev za take stvari, pa še dostop do tiskalnika imaš v lokalnem ustvarjalnem laboratoriju.”
3D tisk? Priznam, o tem sem slišala in prebrala že veliko, a vedno sem mislila, da je to nekaj za inženirje in oblikovalce, ne za nekoga, ki se mu je zlomil ročaj na predalu. Ampak ker sem bila radovedna in malo trmasta – ker vseh ročajev pa že ne bom zamenjala, sem se odločila, da poskusim.

3D tisk je bil kot odkritje neke nove dimenzije. Najprej sem izrisala model in ko sem pritisnila gumb ‘Natisni’ sem bila očarana. Opazovala sem, kako se plast za plastjo sestavlja predmet. Izgledalo je res kot nekakšna čarovnija. Ročaj sem pritrdila na predal in deloval je odlično. Ampak seveda se stvar tukaj ni zaključila. Namesto, da bi se zadovoljila z rešenim priblemom, sem si začela postavljati vprašanja – Kaj vse lahko še ustvarim? Kje vse mi 3D tisk lahko pomaga?

V naslednjih mesecih sem natisnila vse – od držala za kable, do unikatnih obeskov za ključe, celo okraske za smrečico. Z vsakim mini projektom sem se naučila nekaj novega, tako o dizajnu, kot o materialih in samem procesu tiska. Ugotovila sem, da 3D tisk ni tehnologija, ki se tiče samo velikih industrij ampak tudi orodje, ki odpira vrata domišljiji.

Danes imam svoj majhen 3D tiskalnik doma. Vsakič, ko iz nič ustvarim nekaj, se spomnim, da je tudi najbolj preprost problem lahko začetek nečesa novega. In vse se je začelo z zlomljenim ročajem na predalu. …